Oris Posebnega poročila Zagovornika načela enakosti o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih

Interspolne osebe, Zdravje / Interspolne osebe, zagovornik načela enakosti, zdravstvo

Zagovornik načela enakosti (v nadaljevanju: Zagovornik) na podlagi 22. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD) Državnemu zboru s posebnimi poročili poroča o svojem delu in ugotovitvah o obstoju diskriminacije posameznih skupin oseb z določeno osebno okoliščino. Namen tovrstnega poročila je zakonodajalca in javnost opozoriti na pomen spoštovanja človekovih pravic.

Zagovornik je tako spomladi 2019 na podlagi 21. člena ZVarD pričel obravnavati vprašanje položaja interspolnih ljudi. Tekom obravnave se je Zagovornik osredotočil predvsem na položaj interspolnih ljudi v medicinskih postopkih. Slednji prispevek je namenjen strnjeni obnovi obširnega poročila o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih.

Kdo so interspolne osebe?

Interspolnost se nanaša na telesne oziroma spolne značilnosti, ki ne ustrezajo medicinskim ali družbenim normam za žensko ali moško telo, posameznik pa jih pridobi ob rojstvu. Izraz interspolnost zajema več telesnih značilnosti, ki se lahko kažejo na različne načine, in sicer v:

  • primarnih značilnostih (kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska in hormonska struktura) in/ali
  • sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost in postava).

Razlikovanje med transpolnostjo in interspolnostjo

Transspolnost (včasih skrajšano trans) je krovni izraz, ki se uporablja za opisovanje širokega spektra identitet, katerih videz in značilnost se dojemajo kot netipične glede na spol, ki jim je bil pripasan ob rojstvu – vključno s transspolnimi osebami, transvestiti in nebinarnimi osebami. Transspolne ženske se identificirajo kot ženske, a jim je bil ob rojstvu pripisan moški spol, transspolni moški se identificirajo kot moški, vendar jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, medtem ko se druge trans osebe ne identificirajo kot moški ali ženske. Nekatere transspolne osebe jemljejo hormone ali gredo na operacijo, s katero prilagodijo svoje telo in zunanji videz s svojo spolno identiteto, nekatere pa ne.

Interspolna oseba je lahko heteroseksualno ali istospolno usmerjena, biseksualna ali aseksualna ter se identificira kot moški, ženska, oboje ali nič od naštetega. Ob tem velja dodati, da gre lahko – z vidika spolne identitete – za cisspolne (pojem cisspolnost oziroma cisspolna oseba oziroma cis oseba pomeni ujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto) ali transspolne osebe.

Interspolnost v luči človekovih pravic in varstva pred diskriminacijo

Na področju medicinske obravnave interspolnih ljudi v povezavi s spoštovanjem človekovih pravic, otrokovih pravic in pravice do varstva pred diskriminacijo predstavljajo problem:

  • nenujni in medicinsko neutemeljeni operativni posegi za normalizacijo spolnih značilnosti,
  • neustrezno informiranje o dejanski naravi izvedenih operativnih posegov,
  • otežen dostop do potrebnih zdravil in zdravstvenih kartotek ter
  • nezadostno poznavanje pojava interspolnosti v medicinski stroki, kot tudi nasploh v družbi.

Odbor organizacije Združenih Narodov (v nadaljevanju: OZN) proti mučenju (ang. UN Committee against Torture) je izrazil zaskrbljenost nad »nepotrebnimi in v nekaterih primerih nepovratnimi operativnimi praksami, ki se nad interspolnimi osebami izvajajo brez njihove privolitve,« ki so posledice zgoraj predstavljenih problemov.

Pravno varstvo pravic interspolnih ljudi v okviru zdravstvene obravnave

Zakon, ki ureja pravice pacientov, je Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP). Slednji v 7.členu prepoveduje diskriminacijo in zapoveduje pravico do enake zdravstvene obravnave vseh pacientov ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino.

3. člen ZPacP pa med-drugim navaja načela uresničevanja pravic pacientov, ki se navezujejo tudi na interspolne ljudi:

  • spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti,
  • načelo varstva največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka,
  • spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju,
  • spoštovanje osebnosti in dostojanstva tako, da nihče ni socialno zaznamovan zaradi svojega zdravstvenega stanja in vzrokov, posledic ter okoliščin tega stanja ali zdravstvene obravnave, ki jo je bil zaradi tega deležen. Glede tega je tudi pomembna seznanitev z zdravstveno dokumentacijo (5.člen ZPacP).

Zdravstvena obravnava otrok naj bi potekala, skladno s 8. členom ZPacP, t.j. ustrezno otrokovi starosti in zdravstvenemu stanju brez nepotrebnih medicinskih posegov in dejanj, ki bi lahko povzročili telesno ali čustveno stisko otrok.

Vprašanje, ki ostaja odprto, pa je, ali so zakonska določila v praksi dosledno, ustrezno in učinkovito udejanjena.

Stališča mednarodnih ustanov, pravna ureditev in osveščanje v drugih državah

V okviru evropskih institucij sta bili v zadnjih dveh letih sprejeti dve resoluciji o pravicah interseksualnih oseb.

Resolucija Evropskega parlamenta, konkretneje Resolucija o pravicah interseksualnih oseb ugotavlja, da je treba v državah nujno obravnavati kršitve človekovih pravic interseksualnih oseb in sprejeti zakonodaje, ki bi to urejale. Resolucija ostro obsoja zdravljenje in kirurške posege za normalizacijo spola, sploh pri otrocih (s tem se zagotavlja telesna nedotakljivost, samostojnost in samoopredelitev otrok). Poziva se države članice, naj izboljšajo dostop do zdravstvenih kartotek za interseksualne osebe in naj odpravijo patologizacijo interseksualnosti.

Evropski parlament v resoluciji namreč ugotavlja, da se vse prepogosto opravljajo kirurški posegi in zdravljenje interseksualnih oseb, ki ni nujno. Interseksualne osebe in njihovi starši pa se le težko seznanijo z vsemi posledicami posameznega posega. Ti posegi se včasih opravljajo tudi brez predhodne informirane privolitve interseksualnih oseb in njihovih staršev in jim dostikrat puščajo negativne posledice, kot so pohabljanje njihovih spolnih organov in psihološke travme.

Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o spodbujanju človekovih pravic in odpra- vljanju diskriminacije interspolnih ljudi številka 2191 izpostavlja pomen splošnega prepoznavanja težav, s katerimi se soočajo interspolne osebe, kar naj bi vodilo k sprejemanju interspolnih ljudi brez stigmatizacije in diskriminacije. Resolucija prav tako poudarja pomen interdisciplinarnega tima, ki je sestavljen iz medicinskega osebja, psihologov, socialnih delavcev in strokovnjakov za etična vprašanja.

Tudi sami Združeni narodi (Konkretenje: Urad Visoke komisarke OZN za človekove pravice in različna pogodbena telesa OZN) so v preteklosti ostro kritizirali kozmetične in druge zdravstveno nenujne operacije interseksualnih otrok, kadar pri tem ni bilo upoštevano otrokovo mnenje. V mnogih primerih se ti posegi namreč opravljajo v času otrokovega življenja, ko ta še ni sposoben polno in učinkovito sodelovati v odločevalskem procesu glede teh posegov. Staršem pa prav tako niso na voljo celovite informacije ali niso ozaveščeni o pozitivnih vidikih telesne raznolikosti. Postopki za normalizacijo spola namreč lahko povzročijo nepopravljive in doživljenjske negatvine posledice za fizično in duševno zdravlje interspolnih ljudi. Posebni poročevalec OZN za prepoved mučenja je že leta 2013 ocenil, da zloraba zdravstvenih postopkov, ki preseže določen prag, predstavlja mučenje  ali kruto, nečloveško, ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Take zdravstvene rešitve normalizacije spola namreč pogosto temeljijo na predsodkih o spolu. Leta 2019 je Urad Visoke komisarke OZN za človekove pravice (v nadaljevanju: Urad VKČP) izdal prispevek, kjer je izpostavil, da je pogost vzrok za izvajanje nenujnih medicinskih postopkov strah pred odklonom od družbenih norm. Vendar ta strah ne sme predstavljati razloga za upravičevanje tovrstnih zlorab, države se morajo z diskriminacijo namreč soočiti na drugačne načine.

Najboljši primer napredne obravnave in varstva pravic interspolnih ljudi predstavlja Malta, ki je leta 2015 z zakonom (ang. Gender Identity, Gender Expression and Sex Characteristics Act)[5]

, zagotovila varovanje telesne celovitosti in samoopredelitev interspolnih ljudi. Postala je prva država na svetu, ki je zakonsko prepovedala nenujne operacije interspolnih otrok in odraslih.

Nekatere evropske države imajo sicer z zakonodajo urejeno pravno priznanje spola interspolnih otrok. Med takšne države sodi Nemčija, kjer obstaja možnost, da se pri novorojenčku, čigar spola ni bilo mogoče jasno določiti, določitev spola odloži oziroma se spol začasno ne določi. Tudi na Finskem in Portugalskem registracija otroka, čigar spola ob rojstvu ni mogoče določiti, ni časovno omejena. Francija v določenih primerih dovoljuje zamik vpisa spola do trejega leta, Belgija pa to omogoča do tretjega meseca.

V Avstriji je Ustavno sodišče leta 2018 sprejelo razlago pojma spol, ki vključuje tudi posameznike, ki se ne identificirajo kot moški ali kot ženska. S tem je pripoznalo tretji spol in prispevalo k spoštovanju človekovih pravic, brez potrebe po spreminjanju zakonodaje. V Italiji je tretjestopenjsko sodišče in zatem še ustavno sodišče zavrnilo operativni poseg kot pogoj za prepoznanje spola.

V Evropi poznamo tudi pozitivne prakse osveščevalnih aktivnosti, ki interspolnim osebam pomagajo predvsem pri težavah, s katerimi se srečujejo v medicinskih postopkih in z zagotavljanjem finančne pomoči. Tovrstne organizacije najdemo v Luksemburgu, na Danskem, Islandiji in Nizozemskem.

Poizvedbe zagovornika o položaju interpolnih ljudi v medicinskih postopkih

Zagovornik je, kot podlago za Posebno poročilo, pripravil pisne poizvedbe, ki jih je posredoval ključnim akterjem na področju zdravstvene politike in zdravstvenega varstva v Slovenji.

Razlog za poizvedbe

Predstavniki nevladnih organizacij (Amnesty International Slovenije, društvo DIH, Društvo Kvartir, Društvo Legebitra, Društvo Parada ponosa in Zavod Transakcija) so se sestali z Zagovornikom in mu predstavili izzive interspolnih oseb v zdravstvenem sistemu ter opozorili, da bi lahko vsaj v nekaterih primerih šlo za kršitve človekovih pravic oziroma neenako obravnavo na podlagi osebne okoliščine spolne značilnosti, tj. diskriminacijo. V dopisu so nevladne organizacije poudarile, da je Evropski parlament s sprejetjem Resolucije o pravicah interseksualnih oseb opozoril na diskriminatorno prakso in pomanjkljivosti v zakonodaji ter na problematiko izvajanja operativnih posegov, ki niso nujno potrebni z zdravstvenega vidika.

Izvedba poizvedb

Zagovornik je s pisnimi poizvedbami sledil namenu ugotoviti, kakšno je razumevanje pojma interspolnosti in predvsem, kakšno je zaznavanje morebitnih kršitev pravice do enake obravnave interspolnih ljudi s strani zdravstvenih institucij v luči priporočil Resolucije Evropskega Parlamenta. S tem je želel pridobiti informacije o zaznavi diskriminatornih praks znotraj medicinske stroke, njeno razumevanje pravic in delovanje v smislu medicinske obravnave interspolnih oseb.

Zagovornik je posredoval pisne poizvedbe:

  • Ministrstvu za zdravje (MZ) in v njegovem okviru Razširjenemu strokovnemu kolegiju za pediatrijo, Razširjenemu strokovnemu kolegiju za ginekologijo in porodništvo, Komisiji za medicinsko etiko ter Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje kot ključnim oblikovalcem in izvajalcem javne zdravstvene politike;
  • Pediatrični kliniki, Porodnišnici Ljubljana in Ginekološki kliniki v okviru UKC Ljubljana (ločeno je Zagovornik zaprosilo poslal tudi asist. dr. Andreji Štolfa, dr. med) ter Kliniki za ginekologijo in perinatologijo in Kliniki za pediatrijo v okviru UKC Maribor;
  • vsem 13 zastopnikom pacientovih pravic.

Povzetek odgovorov na poizvedbe zagovornika

Komisija za medicinsko etiko je navedla, da je za medicinsko obravnavo interspolnih otrok (oz. otrok s spremembo v razvoju spola) pri nas poskrbljeno skladno z veljavnimi mednarodnimi strokovnimi standardi ter da ima  svojega imenovanega stalnega predstavnika v komisiji za bioetiko Sveta Evrope (DH-BIO), zato se aktivno vključuje v mednarodne razprave tudi na področju obravnave interspolnih oseb oz. je z njimi sproti seznanjena.

Ministrstvo za zdravje ni odgovorilo na vsa Zagovornikova vprašanja, navedlo pa je, da niso posebej seznanjeni s primeri medicinske obravnave interspolnih ljudi. Poudarilo je, da so slednji v skladu z določili ZPacP obravnavani enakopravno z drugimi, saj njihove pravice niso posebej urejene.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je v svojem odgovoru navedel, da podatkov o interspolnih osebah ne obdelujejo ločeno in ne izvajajo tovrstnih analiz. Dodal je še, da je v Sloveniji izredno majhno število interspolnih oseb in da se jim namesto vodenja statistike zdi bolj smiselno osredotočiti se na analize posameznih primerov.

Klinika za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor ni odgovorila na nobeno vprašanje. Pojasnili so, da »vse novorojenčke z nejasnim spolovilom« napotijo na Pediatrično kliniko v Ljubljano za multidisciplinarno obravnavo. Dodali so še, da se teh primerov pri njih rodi izredno malo, vsakih nekaj let kak primer.

Tudi na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor so pojasnili, da se otroka, ki se rodi »z ambivalentnim spolovilom«, pošlje v nadaljnjo obravnavo na Pediatrično kliniko v Ljubljani. Navajajo tudi, da odločitev o spolu, v katerem bo otrok vzgajan, sprejmejo starši v sodelovanju z multidisciplinarnim timom, glede na: »vzrok motnje v razvoju spola, videza zunanjega spolovila, kirurški možnosti poprave splovila, funkcionalnosti, možnosti spontane pubertete, sposobnosti zadovoljivega  spolnega življenja, mogoče plodnosti, ter pogledov družine, kulturnih posebnosti okolja v katerem bo otrok živel.« V obravnavo je vedno ključen tudi psihološki tim, tudi če se vprašanje spolne identitete postavlja šele kasneje. Glede pogostosti motenj v razvoju spola ocenjujejo, da: »naj bi bila 1:4500, kar pomeni, da se v Sloveniji rodi okoli 4 – 5 takšnih otrok letno.« Za konec so navedli še, da je njihovim bolnikom zdravstvena dokumentacija osebno z dokumenti vedno dostopna na oddelku, za starejšo dokumentacijo pa je potrebno napisati zahtevek za dvig dokumentacije.

Pediatrična klinika UKC Ljubljana navedla, da zdravstveno osebje klasificira spremembe v razvoju spola po mednarodni klasifikaciji[3] in šifrira po Mednarodni klasifikaciji bolezni MKB 10, Ginekološka klinika pa, da če spol ni fenotipsko določljiv, se opravi kariotipizacija (postopek izdelave ureditve kromosomov glede na število, velikost in obliko), s čimer določijo genotipski spol. Pediatrična klinika je navedla, da je bilo v letu 2018 primerov otrok s spremembo v razvoju spola 9, v zadnjih petih letih pa približno 30. KO za perinatologijo je sicer na enako vprašanje odgovoril, da je tak 1 primer na leto.

Glede diagnosticiranja, operativnih posegov in njihovi nujnosti sta Pediatrična klinika UKC Ljubljana in Klinični oddelek za perinatologijo UKC Ljubljana odgovorila, da novorojenčkov ne operirajo in da operativne posege izvajajo v otroštvu ali adolescenci.

Na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana se odločajo za operacije in možno hormonsko zdravljenje ali drugo zdravljenje glede na mednarodne smernice in izpostavljajo, da je čas posega lahko pomemben zaradi ohranjanja plodnosti in/ali zaradi pomembnega zmanjšanja tveganja za malignizacijo. Na Kliničnem oddelku za perinatologijo so navedli, da imamo v Sloveniji dogovor, da se spol otroka določi v dveh dneh po rojstvu na podlagi pregleda, genetske preiskave oziroma na podlagi postavljene diagnoze. Zapisali so še, da »operativni posegi niso nujni, a so v nekaterih primerih potrebni in priporočljivi«.

Na Kliničnem oddelku za perinatologijo nimajo sprejetega posebnega zdravniškega protokola in vsakega pacienta obravnavajo individualno, na Pediatrični kliniki pa navajajo, da sledijo mednarodnim priporočilom »UpToDate«.

Tako Ginekološka klinika – Klinični oddelek za pediatrijo, kot tudi Pediatrična klinika iz Ljubljane sta odgovorili, da so starši oziroma zakoniti zastopniki takoj seznanjeni o interspolnosti njihovega otroka. Prav tako so jim takoj predstavljeni vsi rezultati preiskav, pojasnjen jim je načrt zdravljenja, potreba po operaciji in njene posledice. Starši privolitev za poseg dajo pred načrtovanim posegom, v času predoperativne priprave. V podpis dobijo soglasje za poseg oziroma privolitveni obrazec, ob tem pa zdravnik dodatno opravi pojasnilno dolžnost. S Pediatrične klinike so dodali še, da imajo za starše, ki se jim rodi otrok s spremembo v razvoju spola, na voljo knjižico s pisno informacijo. Oboji navajajo tudi, da se s starši pred operacijo veliko pogovarjajo, v obravnavo pa se vključi interdisciplinarni tim zdravnikov. Tim sestavljajo endokrinologi, ginekologi, urologi, psiholog, androlog, neonatolog, klinični genetik, po potrebi patolog in molekularni genetik. Staršem je ponujena tudi psihološka podpora.

Glede dostopa do zdravstvenih kartotek sta obe kliniki povedali, da se do teh pacientov obnašajo enako kot do ostalih in v skladu z zakonodajo.

Na nadaljnje poizvedbe zagovornika glede omenjene knjižice s pisnimi informacijami, ki je na voljo staršem, so iz Pediatrične klinike UKC Ljubljana Zagovorniku poslali povezavo do angleške knjižice »First days, when your baby is born with genitals that looks different«[5], zapisali pa, da je slovenski prevod šele v izdelavi.

Iz odgovorov posameznih klinik in oddelkov je moč razbrati, da pri poimenovanju interspolnih oseb ne uporabljajo enake terminologije. Eni uporabljajo pojem »novorojenčki z nejasnim spolovilom«, drugi »istospolne osebe«, »otroci s spremembami v razvoju spola«, samo na Kliničnem oddelku za perinatologijo UKC Ljubljana pa so uporabili izraz »interspolne osebe«.

Deset zastopnikov pacientovih pravic je navedlo, da se pri svojem delu še niso srečali z vprašanji, povezanimi z interspolnimi ljudmi oziroma se interspolne osebe do sedaj nanje še niso obrnile. Le ena zastopnica pacientovih pravic je zapisala, da se je s pritožbami interspolnih oseb že srečala. Dve zadevi sta se nanašali na dolgotrajen postopek zdravljenja, predvsem na pomanjkljiv dostop do psihološke obravnave takih pacientov, tretja zadeva pa na domnevno neprimerno komunikacijo in zdravstveno obravnavo pacienta, ki je operacijski poseg spremembe spola opravil v tujini.

Ena zastopnica pacientovih pravic je opozorila, da zdravstvene organizacije oziroma izvajalci zdravstvenih storitev zelo pogosto kršijo pravico pacientov do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, čeprav so jim ti po Zakonu o pacientovih pravicah dolžni omogočiti vpogled vanjo.

Zagovornik ugotavlja naslednje

  • Pediatrična klinika UKC Ljubljana pri klasifikaciji interspolnih stanj ne uporablja zadnje revizije mednarodne klasifikacije bolezni (MKB 11), ki jo zaradi deloma odpravljene patologizacije transspolnih identitet pozdravlja Evropski parlament, ampak staro (MKB 10).
  • Samo na Kliničnem oddelku za perinatologijo UKC Ljubljana so zapisali, da posegi interspolnih novorojenčkov niso nujni, ampak v nekaterih primerih potrebni in priporočljivi, medtem ko so ostale klinike navedle, da sledijo mednarodnim smernicam ali okoliščinam ter ne operirajo novorojenčkov. Iz odgovorov vseh klinik izhaja, da medicinska stroka ne dvomi v obstoječo prakso, namreč, da je dopustno in potrebno z operativnimi posegi določiti spol interspolnim osebam. Evropski parlament medtem poziva, da naj države članice poskrbijo, da se ne bo opravljalo nepotrebnih zdravniških ali operativnih posegov.
  • Klinike v svojih odgovorih Zagovorniku navajajo, da zagotavljajo staršem oziroma skrbnikom interspolnih otrok ustrezno svetovanje in seznanjanje s posledicami zdravljenja za normalizacijo spola. Da bi bila ugotovitev relevantna, bi jo bilo potrebno preveriti še vsaj pri starših oziroma skrbnikih in interspolnih ljudeh, na kar se navezuje tudi Resolucije Evropskega Parlamenta.
  • Dostop do zdravstvenih kartotek naj bi klinike zagotavljale v skladu z zakonodajo. Kako se ta pravica uresničuje v praksi, bi veljalo preveriti pri starših oziroma skrbnikih interspolnih otrok in interspolnih ljudeh.
  • V prihodnje je treba razmisliti o vzpostavitvi (dodatnih) mehanizmov za zagotavljanje varstva človekovih pravic oziroma enake obravnave interspolnih oseb.
  • Več vprašanih zdravstvenih ustanov ne pozna pomena izraza interspolnost. Posledično je vprašljivo tudi razumevanje pravic interspolnih ljudi do enake zdravstvene obravnave.
  • Interspolni ljudje v zdravstvenem smislu niso posebej opredeljeni kot takšni in posledično tudi niso zajeti v podatkovne zbirke.
  • Problematični sta patologizacija in medikalizacija interspolnih ljudi, kar je razvidno tudi iz uporabljenega diskurza v odgovorih zdravstvenih institucij.
  • Medicinska presoja ne izhaja izključno iz znanstvenih in strokovnih spoznanj, ampak, tudi iz socioloških in kulturnih vplivov okolice. Iz odgovorov ni jasna vloga drugih (družboslovnih) strok izven polja medicine, zagovorniških organizacij civilne družbe in državnih ustanov za varstvo človekovih pravic oziroma varstvo pred diskriminacijo.
  • Klinika za pediatrijo UKC Maribor ter Klinika za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor usmerjata interspolne novorojenčke na Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana, kar pomeni, da o obravnavi interspolnih oseb odloča razmeroma ozek krog strokovnjakov. Ni razvidno, da bi obstajal poseben enoten protokol ravnanj niti znotraj UKC Ljubljana.
  • V odgovorih zdravstvenih ustanov je mogoče zaznati prakso in usmerjenost medicinske stroke, da se interspolne osebe (čim prej) opredeli po logiki binarnega sistema moškega ali ženskega spola. To je treba razumeti tudi v luči dejstva, da mora zdravstveni zavod, v katerem se je otrok rodil, v skladu z Zakonom o matičnem registru[1] v 15 dneh prijaviti rojstvo otroka pristojni upravni enoti.
  • Poizvedbe Zagovornika so bile med zdravstvenimi ustanovami pretežno pozitivno sprejete.

Sklep

Zagovornik je tako s posebnim poročilom skušal opozoriti na pomembno vprašanje pravice interspolnih ljudi do enake obravnave ter okrepiti zavedanje o pomenu oblikovanja in sprejetja predpisov in ukrepov, ki bi preprečili vsakršno možnost diskriminatorne obravnave interspolnih posameznikov. Poročilo je vsekakor pomemben prispevek in korak v pravo smer pri zagotavljanju človekovih pravic interspolnih oseb v Sloveniji. Prav tako pa spodbuja nadaljnje aktivnosti, ki nas bodo vse bolj vodile proti Malteški ureditvi.

Viri:

Pravna podlaga: