Opis stanja na področju LGBTI
Enakost in enakopravnost LGBTI-ljudi se je v Sloveniji v zadnjih 20 letih izboljšala, k čemur je prispevalo predvsem skoraj štiridesetletno neutrudno delo številnih civilnodružbenih organizacij, skupin in posameznic_kov ter njihovih zaveznic_kov. Še vedno pa LGBTI-ljudje niso enakopravno obravnavani v zakonodaji, pogosteje so tarča diskriminacije, nasilja in neenakih možnosti s strani družbe in sistema. Evropska unija je v zadnjih desetletjih naredila pomembne korake na področju sprejemanja politik in ukrepov, ki zagotavljajo enake možnosti LGBTI-ljudem in naslavljajo diskriminacijo in nasilje, ki ju ti ljudje doživljajo. Leta 2020 je Evropska komisija tako sprejela prvo Strategijo EU za enakost LGBTIQ-oseb.
…
Transspolni ljudje se v družbi še vedno soočajo z visoko stopnjo diskriminacije in nesprejemanjem, prav tako pa področje pravnega priznanja spola ni urejeno v skladu s smernicami Sveta Evrope. V kontekstu izkušenj z zdravstvenim sistemom transspolni ljudje in strokovnjaki_nje iz nevladnih organizacij izpostavljajo predvsem sledeče negativne izkušnje: 1) nejasnosti postopka medicinske tranzcije, 2) manko možnosti v samem postopku, 3) dolgotrajnost postopkov, ter 4) psihiatrizacija in psihologizacija.
Epidemija COVID-19 je še dodatno poslabšala socialno in ekonomsko stisko še posebej transspolnih ljudi, kot tudi dostop do specifičnih postopkov medicinske tranzicije.
V veliki meri nevidno in nepoznano med medicinsko stroko je tudi področje interspolnosti. Interspolnim ljudem namreč ob rojstvu pogosto ni mogoče pripisati spola na podlagi obstoječega medicinskega razumevanja spolov. V kolikor je poznano, je popolnoma medikalizirano v smislu takojšnje operativne “normalizacije”/”korekcije” spolnih značilnosti (genitalij) , ki je nenujna in neutemeljena operacija in lahko povzroča trajne negativne posledice na telesnem in duševnem zdravju interspolnih ljudi.
Sprejemanje LGBTI-ljudi se je v družbi v zadnjih letih povečalo. To kaže tako raziskava Slovenskega javnega mnenja kot druge. Še vedno pa obstajajo precejšnje razlike med Ljubljano in ostalo Slovenijo, zlasti podeželjem, kot tudi med samimi identitetami, transspolnost je deležna več nerazumevanja s strani družbe. Raziskave nakazujejo tudi, da si več kot ena tretjina LGBTI-ljudi v Sloveniji ne upa živeti razkrito.
Slovenija ne beleži in ne spremlja kaznivih dejanj iz sovraštva, se pravi dejanj, storjenih na podlagi sovraštva do določenih osebnih okoliščin, zato tudi ne vemo, koliko homofobnih in transfobnih kaznivih dejanj je dejansko prijavljenih policiji, nevladne organizacije pa dobimo približno 5 prijav letno (večina anonimno).
Raziskave nakazujejo, da so LGBTI mladi prav tako pogosteje tarča medvrstniškega nasilja. V šolah je homofobne in/ali transfobne opazke slišalo 38 % mladih LGBTI-ljudi, v več kot polovici primerov pa šolsko osebje ni reagiralo. Zaskrbljujoč je podatek, da LGBTI mladi, ki doživljajo medvrstniško nasilje, so tarča zbadljivk in žaljivk, v večji meri ne nameravajo nadaljevati izobraževanja ali pa nameravajo opustiti trenutno izobraževanje, kar povečuje tveganje za slabšo zaposlitev, slabše plačane službe in slab ekonomsko-socialni položaj.
Strah pred preganjanje ali preganjanje samo na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete, spolnega izraza in/ali spolnih značilnosti Slovenija priznava kot utemeljen razlog za pridobitev statusa begunke_ca. Za spremembo te prakse ni utemeljenih razlogov, ki bi bili skladni z mednarodnopravnimi zavezami na področju migracij in človekovih pravic.
