Pravni vidiki interspolnosti, Maša Jerićević Šušteršič, revija Odvetnik (Leto XXIII, št. 5 (103) – zima 2021)

Interspolne osebe se rodijo s spolnimi značilnostmi, ki ne ustrezajo medicinskim ali družbenim normam za žensko ali moško telo. Odstopanje se lahko izraža v primarnih značilnostih, kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska ali hormonska struktura in/ali sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost in posameznikova postava). Interspolnost se nanaša na telesne značilnosti, ki si jih posameznik ne izbere sam, temveč jih pridobi ob rojstvu.[1] Po ocenah Združenih narodov na svetu živi več kot sto milijonov ljudi (1,7 % svetovne populacije), katerih spolne značilnosti se ne skladajo s tipično binarnimi predstavami o ženskih ali moških telesih. Gre za zdrave ljudi. Pravice interspolnih oseb so med drugim varovane z Ustavo Republike Slovenije[2] in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic,[3] kot vse ostale človekove pravice.

Na interspolni otrocih zelo pogosto, tudi v Sloveniji, opravljajo kirurške posege ali drugo obliko zdravljenja, s katerimi »normalizirajo« izgled genitalij in za katere kirurgi ne morejo pridobiti osebne, predhodne, jasne in informirane privolitve.[4] Ti posegi so z zdravstvenega vidika nepotrebni – gre za pohabljanje spolnih organov interspolnih oseb, ki povzročajo vseživljenjske posledice, kot so neplodnost, bolečina, inkontinenca, izguba želje po spolnosti in psihološke travme.[5] Ti posegi predstavljajo hud poseg v človekove pravice do telesne in duševne celovitosti, načelo varstva največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka, spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju, spoštovanje osebnosti in dostojanstva.

O posegih na interspolnih otrocih se starši in/ali zakoniti skrbniki največkrat odločajo pod velikim pritiskom.[6] Poleg tega niso v celoti seznanjeni s posledicami, ki jih bo njihov otrok občutil vse življenje in posledično ne moremo govoriti o informirani privolitvi, ki je pogoj za privolitev, o kateri govori Zakon o pacientovih pravicah.[7] Težave se kažejo tudi kasneje, saj veliko interspolnih oseb nima dostopa do svoje popolne zdravstvene kartoteke, zaradi česar se ne zavedajo svoje interspolnosti ali pa niso seznanjeni s posegi, ki so jih prestali.[8]

Proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je vse večje število ljudi z variacijo v spolnih značilnostih pričelo poročati o operativnih in drugih medicinskih posegih, ki so jih bili z namenom t. i. normalizacije spola deležni v otroštvu ali mladosti, kar je mnoge organizacije in zagovornike človekovih pravic spodbudilo k prizadevanjem za večjo vidnost tako interspolnih oseb kot tudi posegov, ki so jim bile te izpostavljene.[9]

Ko govorimo o varstvu pravic interspolnih oseb, je treba omeniti dve temeljni resoluciji, in sicer Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 2017[10] in Evropskega parlamenta iz leta 2019.[11] Resoluciji se posvečata vprašanju varstva človekovih pravic in enakih pravic interspolnih oseb v medicinskih postopkih ter opozarjata na problem medikalizacije in patologizacije interspolnosti. Resoluciji poudarjata, da je nujno potrebno obravnavati kršitve človekovih pravic interspolnih oseb in pozivata Komisijo in države članice, naj predlagajo zakonodajo, ki bo obravnavala ta vprašanja. Ostro obsojata zdravljenje in kirurške posege za normalizacijo spola; pozdravljata zakone, ki prepovedujejo kirurške posege, kot jih imajo na primer na Malti in Portugalskem, ter pozivata druge države članice, naj čim prej sprejmejo podobno zakonodajo; pozivata države članice, naj izboljšajo dostop do zdravstvenih kartotek za interspolne osebe in naj poskrbijo, da se pri dojenčkih in otrocih ne bodo opravljali nepotrebni zdravstveni ali kirurški posegi, da se zagotovi telesna nedotakljivost, samostojnost in samoopredelitev teh otrok. Menita, da patologizacija interspolnih odstopanj ogroža popolno uresničitev pravic interspolnih oseb do najvišjega možnega zdravstvenega standarda, določenega v Konvenciji Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah; pozivata države članice, naj odpravijo patologizacijo interspolnih oseb.

Pozornost človekovim pravicam interspolnih oseb in diskriminaciji na podlagi spolnih značilnosti (kot tudi spolnega izraza in spolne identitete) posvečajo tudi Organizacija združenih narodov, Svet Evrope, Organizacija ameriških držav (Organization of American States) in Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev (African Commission on Human and People’s Rights). Kljub zgoraj zapisanemu so interspolne osebe v Evropi po poročanju Evropske komisije še vedno podvržene diskriminaciji in nasilju.[12] Primer dobre prakse obravnave interspolnih oseb predstavlja Malta, ki je s sprejetjem zakona o spolni identiteti, spolnem izrazu in spolnih znakih kot prva država na svetu prepovedala vse nenujne operacije interspolnih ljudi brez njihove privolitve, kar zagotavlja varovanje njihove telesne celovitosti.[13] S tako ureditvijo Malta zagotavlja visoko raven varstva človekovih pravic in enake obravnave interspolnih oseb.[14]

V Republiki Sloveniji omenjeni resoluciji nista implementirani. Pravice interspolnih oseb so sicer varovane z Ustavo Republike Slovenije (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, pravica do zdravstvenega varstva in druge), Zakonom o pacientovih pravicah in Zakonom o varstvu pred diskriminacijo (spolne značilnost sodijo v dikcijo »druge osebne okoliščine«, ker gre za značilnosti, ki ustrezajo definiciji osebnih okoliščin), vendar so interspolne osebe  na dejanski ravni še vedno podvržene neenaki obravnavi in nepotrebnim zdravstvenim posegom.

Trenutno štiri države na svetu (to so Avstralija, Malta, Portugalska in Nemčija) prepovedujejo operacije za normalizacijo spola interspolnih oseb, pred Evropskim sodiščem za varstvo človekovih pravic pa so štirje primeri o varstvu pravic interspolnih oseb.[15] Pred zakonodajalci sveta je torej še dolga pot, pravice interspolnih oseb pa je treba čim prej obravnavati z vidika varstva človekovih pravic. Vladavina prava ne obstaja, v kolikor ne velja za vse enako.[16]


[1] Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih, 2020,dostopno na: http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/01/Posebno-porocilo-Polozaj-interspolnih-ljudi-v-medicinskih-postopkih.pdf  (27. 10. 2021).

[2] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a).

[3] Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94).

[4] Dan Christian Ghattas, Protecting Intersex People in Europe: A Toolkit for Law and Policymakers, str. 20, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2019/05/Protecting_intersex_in_Europe_toolkit.pdf (2. 11. 2021).

[5] Dan Christian Ghattas, Protecting Intersex People in Europe: A Toolkit for Law and Policymakers, str. 10, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2019/05/Protecting_intersex_in_Europe_toolkit.pdf (2. 11. 2021).

[6] IGLYO, OII Europe & EPA, Supporting your intersex child, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2018/10/Supporting-your-intersex-child_WEB_final.pdf (2. 11. 2021).

[7] Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17 in 177/20), 26. člen.

[8] Dan Christian Ghattas, Protecting Intersex People in Europe: A Toolkit for Law and Policymakers, str. 38, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2019/05/Protecting_intersex_in_Europe_toolkit.pdf (2. 11. 2021).

[9] Reis, A. in McCarthy, M. (2017). Perspectives in Biology and Medicine. What hospitalists should know about intersex adults, 59(3), str. 391-398, dostopno na: https://interactadvocates.org/wp-content/uploads/2017/06/09_59.3reis.pdf (27. 10. 2021) in Amnesty International (2017). First, do no harm – ensuring the rights of children with variations of sex characteristics in Denmark and Germany.

[10] Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2191 (2017) o spodbujanju človekovih pravic in

odpravljanju diskriminacije nad interspolnimi osebami; sprejeta 12. oktobra 2017. Dostopno na:

http://semantic-pace.net/tools/pdf.aspx?doc=aHR0cDovL2Fzc2VtYmx5LmNvZS5pbnQvbncveG1sL1hSZWYvWDJILURXLWV4dHIuYXNwP2ZpbGVpZD0yNDIzMiZsYW5nPUVO&xsl=aHR0cDovL3NlbWFudGljcGFjZS5uZXQvWHNsdC9QZGYvWFJlZi1XRC1BVC1YTUwyUERGLnhzbA==&xsltparams=ZmlsZWlkPTI0MjMy (26. 10. 2021).

[11] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o pravicah interseksualnih oseb (2018/2878(RSP);

dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-8-2019-0128_SL.htm (27. 10. 2021).

[12] European Commission (2018). Trans and intersex equality rights in Europe – a comparative analysis. Dostopno na: https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/trans_and_intersex_equality_rights.pdf.

[13] Malta, gender identity, gender expression and sex characteristics act, dostopno na: https://legislation.mt/eli/cap/540/eng/pdf (27. 10. 2021).

[14] Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih, 2020, dostopno na: http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/01/Posebno-porocilo-Polozaj-interspolnih-ljudi-v-medicinskih-postopkih.pdf (27. 10. 2021).

[15] Več na: https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22fulltext%22:[%22intersex%20rights%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22]} (2. 11. 2021).

[16] dr. Andraž Teršek, Javni psi čuvaji, 2018, dostopno na: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/212457 (2. 11. 2021).