Pravno priznanje spola je postopek spremembe uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih z namenom priznanja spolne identitete posameznika. Potreba po pravnem priznanju spola izhaja iz napačnega pripisa spola ob rojstvu, ki ga zdravniki predpišejo na podlagi izgleda otrokovih genitalij. Spol kot pravna kategorija pa vpliva na skoraj vsa področja življenja in tako igra pomembno vlogo pri vsakem posamezniku. Pravno priznanje spola transspolnim osebam, torej osebam, ki so jim zdravniki ob rojstvu pripisali napačen spol, omogoča, da so pravno-formalno priznane, s tem pa se med drugim uveljavlja njihova pravica do osebnega dostojanstva in pravica do zasebnosti. Obenem se s pravnim priznanjem spola preprečuje morebitno diskriminacijo in kršitev drugih človekovih pravic.
Slovenska zakonodaja na tem področju uporablja neprimerno terminologijo in, namesto o pravnem priznanju spola, govori o spremembi spola. Besedna zveza ni ustrezna, saj posameznik s pravnim priznanjem spola spol, s katerim se identificira, le pravno potrdi v osebnih dokumentih in svojega spola torej ne spreminja.
Nenavadna je tudi izbira zakonskega akta, ki v Republiki Sloveniji ureja pravno priznanje spola. Le-ta je namreč urejen s podzakonskim aktom, in sicer s Pravilnikom o izvrševanju zakona o matičnem registru (Uradni list RS, št. 40/05, 69/09 in 77/16, v nadaljevanju Pravilnik), ki v 37. členu določa, da se »sprememba spola vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa o spremembi vpisanega podatka«, pri čemer je»podlaga za izdajo odločbe potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol«.Pravilnik s to dikcijo po nepotrebnem poveže medicinski postopek priznanja spola s pravnim postopkom in obenem ne definira, kdo je pristojni zdravnik oziroma zdravstvena institucija ter kaj sprememba spola pravzaprav pomeni.
Praksa je pokazala, da je pristojni zdravnik v večini primerov psihiater iz t. i. interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, ki ga poleg psihiatra sestavljajo še klinični psiholog, endokrinolog, ginekolog, urolog ter specialisti plastične in rekonstrukcijske kirurgije. Za namen pravnega priznanja spola mora oseba, ki želi pravno priznati spol, pri psihiatru, ki je član omenjenega konzilija, pridobiti diagnozo transseksualizma (F64.0), klasificiranega kot duševna motnja. V Republiki Sloveniji pravno priznanje spola trenutno torej ni mogoče brez medicinske obravnave, zato se upravičeno porajajo dvomi in vprašanja glede spoštovanja pravice do zasebnosti, pravice do osebnega dostojanstva, pravice do zdravja, pravice do telesne in duševne celovitosti ter pravice do varnosti.
Zgoraj naveden člen Pravilnika posameznikom tako ne omogoča samoopredelitve. Samoopredelitev ali samoidentifikacija pa je pravica vsakega posameznika, da sam oblikuje in definira svojo spolno identiteto, ki predstavlja posameznikovo osebno identiteto in osebno doživljanje lastnega družbenega spola. Samoopredelitev je v kontekstu pravnega priznanja spola ključnega pomena, saj spolna identiteta predstavlja notranje in individualno doživljanje vsakega posameznika. To je potrdila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope s tem, ko je v Resoluciji 2048 (2015) podala zahtevo, da naj bo postopek pravnega priznanja spola v državah članicah hiter, pregleden, dostopen in osnovan v skladu s posameznikovo samoopredelitvijo.[1]
Primer dobre zakonodajne prakse, ki temelji na samoidentifikaciji, je malteški zakon o spolni identiteti, spolnem izrazu in spolnih značilnostih.[2] Malta z ureditvijo iz leta 2015 omogoča, da posameznik z izjavo pred notarjem potrdi svojo spolno identiteto. Malteški zakon s tem upošteva Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, obenem pa tudi Načela Yogyakarte,[3] kot ena izmed glavnih vodil o uporabi mednarodnega prava človekovih pravic v odnosu do spolne usmerjenosti in spolne identitete, ki določajo, da morajo države vsem državljanom zagotoviti nemoteno izvajanje pravice do telesne in duševne celovitosti, avtonomije in samoopredelitve.
Slovenska zakonodaja s Pravilnikom določa, da »mora matičar pred vpisom spremembe spola v register zahtevati določitev nove EMŠO« ter da se »izpisek iz matičnega registra o rojstvu izda s podatkom o novem spolu, brez zaznamka o spremembi spola«. Naša trenutna ureditev torej zagotavlja pravno potrditev spola, ki omogoča celovito vodenje evidenc posameznikov brez kakršnihkoli prekinitev zaradi postopka pravne potrditve spola, prav tako pa posameznik lahko nadaljuje z uveljavljanjem vseh pravic, ki izvirajo iz njegovih preteklih aktivnosti (npr. na zdravstvenem, pokojninskem in drugih področjih). Obenem Pravilnik upošteva človekovo pravico do zasebnosti. Posamezniku se namreč dodeli novo EMŠO, pri čemer se staro razveljavi (ostane v arhivu ter je ni mogoče dodeliti drugi osebi), prav tako pa je sprememba spolnega markerja za zunanje vpoglede nezaznavna. V primeru, da bi bilo treba dokazovati istovetnost, je iz matičnega registra razvidno, da je oseba opravila postopek pravnega priznanja spola in je torej prišlo do zamenjave EMŠO številke.
V nasprotju z urejanjem pravnega priznanja spola je sprememba imena urejena na zakonski ravni. Nedavno spremenjen zakon o osebnem imenu (Uradni list RS, št. 20/06 in 43/19, v nadaljevanju Zakon) spremembo imena ureja v členih 10–22. Zakon določa, da se pravica do osebne izbire imena »omeji le, če je to nujno za zavarovanje javne varnosti, morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi«.To pomeni, da si (transspolna) oseba lahko svobodno izbere tako moško kot žensko obliko imena, ne glede na uraden podatek o njenem spolu, dokler ostane v okviru navedenih omejitev. Zakon določa tudi zadržek za spremembo osebnega imena: »sprememba osebnega imena, priimka ali imena se ne dovoli državljanu, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokler kazen ni izvršena ali dokler traja preizkusna doba ali pravne posledice obsodbe«.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so konec leta 2019 ustanovili delovno skupino za pripravo celostnega zakona na področju pravnega priznanja spola. Zakonska vsebina javnosti še ni dostopna. V kolikor bodo pripravljavci zakona sledili mednarodnim trendom in smernicam, bo zakon temeljil na samoopredelitvi. Kot to določa že tretje načelo Yogyakarte, je samoidentifikacija spolne identitete vsake osebe namreč sestavni del njene osebnosti in je eden od osnovnih vidikov samoopredelitve, dostojanstva in svobode vsakega posameznika.
[1] Resolution 2048 (2015): Discrimination against Transgender People in Europe (Parliamentary Assembly of Council of Europe) dostopna na: http://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/X2H-Xref-ViewPDF.asp?FileID=21736&lang=en (6. 1. 2020).
[2] Gender Identity, Gender Expression And Sex Characteristics Act, dostopno na: http://justiceservices.gov.mt/DownloadDocument.aspx?app=lom&itemid=12312&l=1 (6. 1. 2020).
[3] Načela Yogyakarte, dostopno na: http://yogyakartaprinciples.org/wp-content/uploads/2017/11/A5_yogyakartaWEB-2.pdf (6. 1. 2020).
